POTAPLJAŠKO           DRUŠTVO KRŠKO 

EGIPT

24.11. - 1.12.2019

Egipt in potapljanje v Rdečem morju je za potapljače kar nekako obvezna destinacija.

Nekateri iz Potapljaškega društva Krško so bili prvič, drugi so v Egiptu bili že večkrat. Letos smo izbrali Macadi Bay, to je resort kakih 40 km južno od letališča v Hurgadi. Polet iz Ljubljane v Egipt je kar hitro minil. Na letališču so nas sprejeli predstavniki organizatorja, Egipčani, ki pa so kar dobro govorili slovensko.

Takoj naslednje jutro oz. dopoldan je bilo na vrsti potapljanje. Za potapljanje so se dogovorili z dive centrom Idive, ki je v švicarsko-italijanski-egipčanski lasti. Iz centra so nam organizirali prevoz, da smo svojo opremo pretvorili do centra.

Formalnosti so bile kar hitro opravljene in kmalu smo se znašli v vodi, kjer je bil na vrsti check dive. Voda je bila topla, celih 27°C, vidljivost lepa, koralni greben pa je premogel kar nekaj življenja. Po potopu, pa počasi po plaži do našega hotela.

Tudi naslednje dni smo v glavnem posvetili potapljanju na grebenih v bližini. Gotovo je bil eden vrhuncev tokratnega Egipta potapljanje na razbitini Salem Express, to je 110m dolgi trajekt, ki je bil zgrajen leta 1964 v Fanciji, nato pa je spreminjal lastnike in imena in na koncu pristal v Egiptu. Trajekt je potonil 17. Decembra 1991 kmalu po polnoči. Ladja se je vračala iz pristanišča Jeddah v Savdski Arabiji, preobložena z romarji, ki so se vračali iz Mecce. Namenjeni so bili v pristanišče Safaga. Kapitan je bil zelo izkušen pomorščak, ki je dobro poznal vode okoli Safage. Iz neznanega in tudi ne odobrenega razloga je želel za dve uri skrajšati skrajšati običajno pot. Med koralnimi grebeni jih je zajelo neurje in moč vetra jih z veliko močjo zanesla v enega od grebenov. Poškodba je bila tako huda, da se je ladja potopila v 20 minutah. Preživelih je bilo 180, žrtev pa veliko več, uradno 480, dejansko pa okoli 1000.

Ladja leži na boku, potop se prične na 12m in vse do 30m. Sama razbitina je dokaj nova, tako, da so se korale šele začele razraščati po njej. Plavali smo čez kapitanski most, restavracijo in tovorni prostor, kjer je še ves tovor, ki so ga takrat imeli s sabo. V kabine se iz spoštovanja, do tistih, ki so tu umrli ne vstopa.

Teden je tako kar hitro minil.

Zadnji dan pa smo se odločili za izlet v Luxor. Že kmalu po 5.uri zjutraj nas je pobral avtobus in že smo bili v puščavi. Po nekaj urni vožnji so prispeli do Nila in mesta Luxor. Tu smo si pogledali svetišče Karnak, ki je največje svetišče, ki ga je kadar koli zgradila človeška roka, vsaj kar je do sedaj znanega. Izvedeli smo nekaj o Egipčanski zgodovini, faraonih, heroglifih,…. Po kosilu na eni od turističnih ladij na Nilu smo se odpravili na drugo stran v mesto mrtvih. Ogledali smo si nekaj grobnic, obiskali delavnico alabastra ter še tempelj kraljice Hačapsut. Na poti nas je vseskozi spremljal tudi varnostnik, saj se je v Egiptu v zadnjih 10. Letih zgodili kar veliko žalostnih stvari, tako, da za varnost turistov kar skrbijo.

Kar na enkrat pa je bila tu nedelja, prispel je avtobus in že smo bili na poti domov.