POTAPLJAŠKO           DRUŠTVO KRŠKO 

STINICA
10.9. - 18.9.2016

Letošnji jesenski teden potapljanja in druženja na morju je potekal v Stinici, nedaleč od Senja. Stinica je bila nekaj časa nazaj zelo priljubljena med potapljači, tako, da jo dobro poznamo.

Nekoliko iz nostalgije in ker ni daleč od doma smo se letos odločili za to destinacijo. Stinica se nahaja pod vznožjem Velebita, tako da je tu polno izvirov sladke vode, ki hladijo morje, obala sama je tudi precej divja in nima nekih plaž. Preiskusiti smo morali tudi novo pridobitev kluba, gumenjak. Čoln je preizkus odlično prestal.

Potapljali smo se na otoku Rabu na lokacijah poznanih iz preteklosti. Na žalost je tu življenja v morju i manj, kot se ga je bilo.

Nekaj krivde ima gotovo nekontrolirani izlov, nekaj pa je verjetno doprinesla tudi nova trajektna luka v Stinici.

Kljub temu smo na potopih videli dosti živega, škarpene od XS pa do XXXL velikosti, dosti je bilo tudi fratrov, šargov, picov , ušat, cipljev, orad.... Pogrešali smo hobotnice in pa kakšnega raka.

Na otoku Pagu smo izvedeli za lokacijo, kjer so potopljeni ostanki ladje, ki je kopala pesek. Ladja leži na dnu ob prelepi steni. Njena najnižja točka je okoli 50m.

Vidljivost na tem potopu je bila zelo lepa, tako, da se je že od daleč dalo videti vse. Na poti proti površini smo srečali še jato velikih zubatcev in orad, manjših rib pa tudi nešteto. Poleg potapljanja smo testirali še čoln. Tako smo se odpeljali v mesto Rab, v uvalo Zavratnica.

Obiskali smo tudi Goli otok, nekdanji zapor za drugače misleče in moteče državljane. Ogledali smo si ostanke stavb, od delavnic, kantine, zaporov, kino dvorane, infrastrukture.... Prehodili smo ga od enega do drugega konca. Zakaj se imenuje goli smo tudi ugotovili - tu skoraj ni zelenega. Po Golem otoku smo se odpravili na sosednji otok Grgur, kjer so bili zapori za ženske. Otok Grgur je bolj prijazen, bolj zelen in gozdnat.

Že takoj na obali so nas pozdravili jeleni lopatarji, ki so se navadili na priboljške obiskovalcev. Osvojili smo tudi Alan, vrh na Velebitu okoli 1400 m nm višine. Eni peš, drugi manj avanturistično razpoloženi pa s kombijem. Na vrhu je bilo prav prijetno hladno, tako da smo se prav oddahnili od vročine v dolini.

Poleg planinskega doma na Alanu smo obiskovali tudi najnižje ležeči planinski dom na svetu v Jablancu.

Teden je kot vedno zelo hitro minil in kar prehitro je prišla nedelja in pot domov.